Noč sredi stene

 

V steni

Pavel Kemperle: Kakor zmerom, tako tudi v tem letu snuje drzne gorske načrte — in tej mladini je namenjen ta spis. Mnogim so se gorske sanje izpolnile in so dosegli herojske podvige, drugim so se vzponi ponesrečili z umikom ali so svoje premalo premišljeno delo plačali z življenjem. Kljub vsem izkušnjam gore niso izgubile oboževalcev. 

Odkar sva prestopila prvo cono in zapustila za seboj široko peščeno polico, nama ni več kazalo, da bi se ta dan vračala nazaj, četudi sva se dobro zavedala, da naju čaka prenočevanje v steni. Kljub vsej nepripravljenosti za bivakiranje in poleg negotovosti, ali sploh še prideva do primernega prostora, sva malomarno pasirala ta za naju tako važni kraj, vendar — morala sva, kajti bila sva še prenizko nad vstopom in hotela bi si čim več prihraniti za drugi dan.

Ne dolgo pozneje, ko sva visela sredi ogromnih ploščadi, sva skoraj obžalovala svojo nepremišljenost in željno pogledovala po polici, ki se je z vsako stopinjo bolj oddaljevala od naju. Neumorno sva zabijala kline in nestrpno pričakovala, kdaj se nama spet ponudi slična prilika.

Sonce naju je tako toplo ogrevalo, da sva se nekajkrat ustavila in se ozirala na okolico. Naši velikani so bili obdani s prelestno lepoto, in človek ni mogel oči odmakniti od njih. Vsa bližnja travnata pobočja je pokrivala še snežna odeja, v višjih legah so se trgali plazovi, le v dolinah, na sončnih predelih, je dihala pomlad s svojimi prvimi cvetkami. Najina častilka je bila že preoblečena — nikjer na njej nisi opazil sledu prestane zime. Kakor veličasten kip iz rdečega marmorja se je ponosno dvigala sredi prostranega belega. Spet je zapelo kladivo, katerega glas je rezko odmeval od sosednje stene in se izgubljal nekje v daljavi. Vse prepočasi nama je šlo izpod rok — v navdušenju sva skoraj pozabila, da so tudi v hribih pomladni dnevi kratki. Toda nisva si mogla drugače pomagati, klin je moral dobro sedeti, pa naj bi nama vzel še toliko časa — kajti skala je rada popuščala in pretvegano bi bilo brezsmiselno početje, že pozno popoldne sva stala v širokem, odprtem prostoru brez kakršnega upanja na večjo razčlembo, da bi se v njej vsaj za silo stisnila preko noči, še bi imela čas, spustiti se nazaj — toda vedela sva, da da naju čaka še mnogo dela za ves drugi dan, če ne še za dva; bilo bi prenespametno, izgubljati čas in s tem ponovno zapravljati trdo pregarane ure. Zato sva se odločila, da vztrajava pri pleži, pa če bi morala čez noč prosto obviseti na klinih.

Nad gozdom se je usedal večerni mrak. Tu in tam je ob steni zakrožil gorski vran s svojim čiv-čiv. Sonce je že zdavnaj zatonilo za gorami, ko sta se dva človeka še vedno vztrajno prebijala dalje, da si tudi poiščeta skromno kotlinico, kjer bi v varnem zavetju počakala novega dne. Z vsakim korakom je položaj postajal resnejši. Nisva več dosti govorila, le znana povelja plezalcev so se oglašala in dajala nekaj življenja divji okolici. Od časa do časa je zrak prerezalo žvižgajoče kamenje in se s toplim glasom izgubilo v melišču pod steno. — Skoraj da naju je že prehitevala noč, ko sva se še vedno borila brez vsakršnega upanja, da najdeva kje prostora za prenočišče. Pa da bi se mogla vsaj kje prisloniti? Nemirno so nam begale oči za primernim kotičkom ... Nikjer nič, samo spogledala sva se in že sva vedela, da morava še dalje, saj za to, da obvisiva na klinih, je bilo časa še dovolj.

Skrbno sem varoval tovariša ko se je v škripcu potegoval čez izvešen rob. Že se mi je skril pred očmi, ko od sosednje stene zaslišim krik. Zaskrbelo me je, saj po odmevu nisem mogel razumeti kaj mi hoče povedati. Nastal je molk. Mogoče je padel — toda ne, vrv je še kazala življenje. Kaj naj bi bilo? Končno sva se toliko sporazumela, da sem brez skrbi izbil varovalni klin in pohitel za njim. Prestopivši eksponirani rob, zagledam tovariša, nad kaminom stoječega na strmo visečem prostoru, ki je pa boli predstavljal široko lašto kakor skromno polico. Torej vendar prostorček pa katerem se bova vsaj za silo lahko utaborila. Okrepčana s požirkom žganja sva pohitela, da si pripraviva ležišče. Že v poltemi sva zabijala kline na katere sva se zavarovala za čez noč kajti polica je toliko visela na ven, da bi brez naveza ne mogla obležati na njej. Trdno sva se stisnila drug k drugemu, za vzglavje sva si namestila nahrbtnik, ki nama je viseč na klinu, nudil prav dobro naslonjalo. Šele ko sva vse drugo opravila, je prišel čas, da si ogledava okolico. — Pravkar so se zadnji žarki zahajajočega sonca poslavljali od visokih vrhov. Bil je nepopisljiv pogled. Pred nama je grozeče zeval 300 m globok prepad, nad nama se je mrko sklanjal obširen previs obdan s strmimi ploščami, ki so dajale divji romantiki veličastno obliko. Kar nisva mogla obrniti oči od te divje lepe okolice, ki sva jo opazovala vse do poslednjih vidnih obrisov.

Nastopila je temna, zvezdnata noč. Bolj vise kot leže sta obtičala v tem orlovskem gnezdu in čakala, kaj nama prinese bližnji čas. Prižgala sva si cigarete in se zatopila v daljnost ... Monotono so potekale minute. Vse povsod je vladala grobna tišina, le iz daljave nama je prihajal glas padajoče vode. Tam nekje se je utrgal zadnji plaz današnjega dne. Ura je kazala šele devet, ko sva si mislila, da imava vsaj eno tretjino noči za seboj. Spati se nikakor ni dalo, ker naju je pričelo zebsti in sva se morala od časa do časa pošteno odrgniti noge. Tovariša je mučila žeja — vedno mi je ponavljal: »Ali slišiš vodo?« Tolažil sem ga, da nimava več daleč do vrha in potem se je bo lahko dodobra napil. Naslonjen na moja ramena je končno obmolknil in kmalu zaspal. Sam sem pa vzel iz žepa fotografijo stene in ob električni luči iskal na njej prehod za drugi dan. Kolikor sem mogel takrat ugotoviti, naju je čakalo še 150 do 200 m težkega terena — torej, če pride vse posreči, je ta noč prva in zadnja v steni. Načrt na sliki je bil končno gotov vendar nisem zaupal papirju v rokah: vedno in vedno sem se obračal v steno nad seboj in v njej iskal zarisov, ki mi jih je kazala predstoječa slika.

Tako mi je čač hitreje potekal. Spet sem prižgal cigareto in kadil — kadil, noči pa vseeno ni hotelo biti konec. Vreme se je pričelo krhali. Edini najin up nama je pričel križati račune. Čez rob stene se je pripodila gosta megla, vse nebo se je gosto pooblačilo. Tudi veter je že zdavnaj potihnil. Pričelo me je skrbeti. Če naju prehiti dež, sva zgubljena. Vedela sva, da z mokro vrvjo v spustu ne opraviva mnogo. In da bi se v dežju ali še celo v snegu podajala dalje — nikakor ne! Ali bi kar takoj še v noči preplezala teh 150 m — ne — to bi bilo prenevarno, posebno še, ker sva imela le eno električno svetilko. Že sem hotel zbuditi tovariša, pa vedel sem: če ga zbudim, mi bo venomer govoril o vodi in pivu. Ni mi preostalo drugega, kakor da pričakam dneva. Skrbno sem se obračal, kje zagledam vsaj eno okence, skozi katero se mi bo pokazala zvezda, na katero bi se mogel opreti toda nikjer... Položaj se mi je zdel vidno slabši — samo čakal sem prvih kapelj dežja. Mraz je naraščal in imel sem polne roke dela z masiranjem nog, tako da sem popolnoma pozabil na čas in vreme. Vse me je že jezilo in skoraj mi je bilo žal, da nisem s turo rajši počakal še za nekaj nedelj.

Sam nisem verjel, ko se naenkrat ozrem po nebu — ali je privid ali resnica? Na obzorju se je jasnilo. Res so počasi vsa gostejša postajala oblačna okenca, ki so se vse bolj večala in jasnila nebo. Mraz je pritiskal.

Ali kaj naenkrat to? Bobnenje nad nama, ko da bi se trgali celi skladi. Že sem hotel stisniti glavo bliže skali, ko se zbudi tovariš. Kakor okamenela sva čakala kaj pride. Prisluhnila sva, toda padca nisva čula. Še danes mi je uganka, kaj naj bi se takrat zgodilo v pečevju nad nama. Pogledala sva na uro, ki je kazala pol-štirih zjutraj.

Vse dalje nisva zatisnila oči, le cigarete sva prižigala in opazovala, kdaj zagledava prve znake novega dneva. Vsa prezebla sva se s prvim svitom vzdignila in se z dolgotrajnim gibanjem toliko segret, da sva bila sposobna, nadaljevati turo. — Rdeče ožarjene gore so nama dale vedeti, naj pohitiva. Spet sva popila nekaj požirkov žganja in si uredila opremo. Tisti čas je nekaj metrov od naju odletel iz svoje duplinice majhen gorski plezalec ter nama dal pobudo za naprej.

Malo pozneje je klin opravljal svoje delo... 

Jutro, 31. marec 1941 dLib.si

Severozahodna stena Rzenika

Z motociklom v avto

Glas Gorenjske, 19. september 1958

Gorenjski obveščevalec/nesreče

Znani kamniški alpinist Pavle Kemperle se je pretekli teden peljal z motorjem iz Kamnika proti Duplici. Pred gostilno Bevc je zadel v zadnji del tovornjaka, ki je privozil s Perovega. Motorist je obležal s hudimi poškodbami in so ga morali prepeljati v ljubljansko bolnišnico. 

Albertu v spomin

Ob srečanjih sva si stisnila roki. — Vedno si imel zame prisrčen nagovor: »No, stari, kako?« — in začela sva z vedno novim, nikdar končanim razgovorom o najinem najljubšem, kar sva imela skupnega — o gorah. — Ostani mi živ v spominu in nadaljujva s pogovorom, nikdar končanim:

Zaklepali smo vrata na Kamniškem sedlu, vsi živi in zdravi, jaz »stari« in tvoji mladi prijatelji smo se vrnili v dolino. Dobro so se držali naši fantje in dekleta v tečaju in zadovoljen je bil z njimi tvoj stari prijatelj. Ničesar bi ne pogrešali, če bi še ti in Lojze prišla, kot sta obljubila. Ob dveh popoldne smo zaklepali vrata. Ko bi vedeli, kaj se bo dogajalo uro kasneje za Brano, — da si ti v stiski in tvoji trije sopotniki, bi vam prišli nasproti, saj smo bili pripravljeni vsi z vso dušo in vsemi močmi odzvati se klicu na pomoč. Ko bi mogli slutiti, da boš prihajal z druge strani, kot smo te pričakovali in ob zadnji uri tečaja na Kamniško sedlo! 

Vrnili smo se zdravi in z uspehom zadovoljni v Kamniško Bistrico. V Domu smo se razživeli vsi v mislih in pogovorih v skalah Planjave. Šele tedaj, ko se je stemnilo, smo se zavedeli, da čakamo še tebe in Lojzeta in — da vaju že predolgo čakamo. — Povedali so nam, da sta odšla v družbi z Zupanom in njegovim sinom preko Kotličev na Kamniško sedlo. To nas je navdalo s težko slutnjo. Postala je kruta resnica. Vse prizadevanje tvojih zvestih tovarišev in prijateljev je ni moglo spremeniti. Kolikokrat smo se skupno s teboj odzvali enakemu klicu, kolikokrat z uspehom izvršili dolžnost gorskega reševalca — in kako težko nam je sedaj doumeti dejstvo, da tebi in tvojemu tovarišu nismo mogli pomagati. 

Naj sprejme beli grob pod Brano častni venec svetlih, nepozabnih spominov na nesrečni žrtvi naših gora — Alberta Štuparja in Naceta Zupana! 

Pavel Kemperle 

Albert Štupar se je rodil dne 2. II. 1929 v Taškentu, SSSR. Po dovršeni srednji tehnični šoli je nekaj časa služboval pri gradnji novega Beograda, nato pa je prišel v Kamnik, kjer je bil nekaj časa zaposlen pri MLO Kamnik in zadnja leta kot direktor in gradbeni tehnik pri podjetju Graditelj v Kamniku. Že kot dijak v kamniški gimnaziji je Stupar kazal veliko nagnjenje do plezanja. Velikokrat mi je pravil, kako je plezal s šolskimi knjigami na visoko razpadajočo peč cementarne, kjer je našel prostor za učenje, obenem pa vsakdanji trening za svoje poznejše plezalne ture. Tudi skalovje Malega in Starega gradu mu je nudilo plezalno šolo. Pozneje je posvetil domala ves svoj prosti čas goram. Po osvoboditvi je bil eden prvih planincev v Kamniku, ki je razumel potrebo po množičnem organiziranju alpinistov v Kamniku. Dolga leta je uspešno vodil alpinistični odsek v Kamniku in bil njegov član do zadnjega. V času njegovega aktivnega delovanja je v Grintovcih izvršil več prvenstvenih plezalnih vzponov, med katerimi je bil zadnji preko stene Rzenika. Bil je tudi član Gorske reševalne postaje Kamnik. Leta 1951 se je udeležil alpinistične odprave s kolesi v Avstrijske Alpe in leta 1953 v Švicarske Alpe. Ves čas je bil mladim planincem vzgojitelj in pobudnik. Z nasveti, gradbenimi načrti in z udarniškim delom je pripomogel k povečanju koče na Kokrskem in Kamniškem sedlu in mu za to delo tudi na gospodarskem področju planinstva pripada velika zasluga. Za to njegovo požrtvovalno delo na polju alpinistike in gorske reševalne službe ga je PD Kamnik na svojem lanskem občnem zboru javno pohvalilo in mu izročilo častno diplomo.

Planinski vestnik, 1957/1

Alpinist Pavle Kemperle šestdesetletnik

Pred kratkim je veteran slovenskega, gorenjskega in kamniškega alpinizma PAVLE KEMPERLE praznoval 60-letnico svojega, za planinstvo tako plodnega življenja. Z očetom lovcem je Kemperle le kot otrok začel zahajati v gore. 

Kot mladeni­ču se mu je prebudila želja po plezanju, vendar je ni mogel tako kmalu uresničiti. Počasi pa mu je le uspelo pridobiti prijatelje, s katerimi je približno pred tridesetimi leti ustanovil alpinistični odsek Kamnik. Predvojna žetev njegovih prvenstvenih plezalnih vzponov je zelo obsežna: Kompotela, Planjava, Brana, Turska gora itd. Vzpon po šeststo metrov visoki severozahodni steni Rzenika, ki jo je preplezal z Binetom Benkovičem leta 1939, pa predstavlja njegov največji plezalski uspeh. 

Že prve dni po vojni je začel obnavljati PD Kamnik, kasneje pa je organiziral tudi ustanovitev PD Jezersko. Ves čas je bil aktiven plezalec, napravil vrsto novih smeri, zahtevnejših ponovitev ter tudi številne vzpone v tujih gorstvih. 

Najbolj požrtvovalno ter z največjim uspehom pa deluje kot gorski reševalec in načelnik postaje GRS Kamnik. Mimo ostalega moramo omeniti, da je Pavle Kemperle zbral in uredil tudi arhiv PD Kamnik, ki je po svoji vrednosti edinstven v Sloveniji. Po marsičem lahko ocenjujemo prizadevanja Pavla Kemperla. Eno pa je nesporno: izšolal, vzgojil in izoblikoval je mnogo generacij kamniških alpinistov. Po njegovih poteh in pod njegovim vplivom se je izoblikovala tudi najmlajša generacija, katere trije predstavniki so danes v Himalaji. Ob pomembnem življenjskem jubileju želimo, da bi Pavla Kemperla še vrsto let srečavali v gorah tako vedrega in čilega kot je danes.

D. Č.

Glas, 23. oktober 1965

Alpinist Pavle Kemperle 50-letnik

Gorenjski Glas, 20. avgust 1955

Te dni praznuje 50-letnico življenja eden najvidnejših slovenskih alpinistov in oče alpinizma v Kamniku — Pav­le Kemperle.

V gore je začel zahajati ze­lo zgodaj, kajti njegov oče je bil strasten lovec in planinec. Resneje pa se je pričel ukvar­jati z alpinizmom — s plezalstvom — okoli leta 1930. Prvi partner na vrvi mu je bil pokojni Biško. Najvidnejše uspehe pa je dosegel Kemper­le nekaj let pozneje (s part­nerjem B. Benkovičem), ko je napravil v Kamniških Alpah morsikako težko prvenstveno smer. Med temi je gotovo najpomembnejša smer v severno - za padni steni Rzenika, ki spada med najnevarnejše smeri v naših Alpah. Razen te ima še prvenstvene smeri v Kočni, Dolgem hrbtu, Planjavi, Vršičih itd.

Leta 1951 se je udeležil tudi republiške odprave v avstrijske Alpe (Grossgloekncr, Gaseuse), leta 1953 pa kamniške odprave v Švico (Matterhorn).

Kemperle pa ni samo športni al¡umst, temveč tudi planinski organizator in vzgojitelj. Že pred vojno je bil duša kamniškega alpinizma. Leta 1945 je bil med ustanovitelji in organizatorji novega planinskega društva v Kamniku, nekaj let kasneje pa je osnoval Planinško društvo Jezersko. Dolga leta je že član Gorske reševalne službe (in vodi postajo v Kamniku) ter član Komisije za alpinizem pri PZS.

Izkušenemu alpinistu, dobremu in izredno požrtvovalnemu tovarišu v gorah želimo ob njegovi 50-letnici še mnogo srečnih in uspešnih dni v gorah in v krogu njegove družine!